Včasih se sprašujem o ceni prijateljstva. Kaj mi prinaša? Imam prijatelje zaradi koristi? Mogoče LE zaradi koristi? Ali pa zato, ker imam nekatere pač rada?
In... Kdo sploh je zame prijatelj?
Ja, precej filozofska vprašanja. Na prvi pogled.
Prijatelj je nekdo, ob katerem se počutim varno, sprejeto. Je nekdo, ki me ima rad točno tako, kot sem. In seveda tudi obratno. Jaz ga sprejemam točno takega, kot je. Z dobrimi lastnostmi in tudi pomanjkljivostmi, slabostmi. In nekdo, ki ga imam tudi jaz neskončno rada.
Prijatelj je človek, ki me pozna. In jaz poznam njega. Včasih bolj, drugič manj. Vem, kako se bo na nek dogodek odzval. Čutim, kdaj je vznemirjen, kdaj mu je hudo in tudi, kdaj mu je pri srcu toplo. Verjamem, da prijatelji tudi zame to čutijo.
So prijatelji, ki jih poznam že zelo dolgo. Tako dolgo, da niti ne vem več točno, kako je do prijateljstva sploh prišlo. Kot bi nekdo rekel 'čira čara' in se je zgodilo! In ti prijatelji so v meni globoko zakoreninjen zaklad. Kar pa ne pomeni, da novi ljudje v mojem srcu nimajo prostora. Ravno obratno! Z odprtimi rokami sprejmem vsakogar, ki sprejme mene, ki je spoštljiv do življenja in se je pripravljen za kaj potruditi. Vedno dam možnost, da se pokaže, kdo je.
In takih prijateljev sem zelo vesela! So lučke v vsakdanjem življenju... So tiste iskrice ob poti, ki polepšajo dneve. In nekateri prerastejo v tiste srčne, najgloblje prijatelje.
In...moram reči, da v mojem življenju ni malo prijateljev.
Bogatijo me! (Upam, da tudi jaz njih.)
Hrabrijo me v težkih trenutkih! (Tudi jaz se trudim hrabriti njih, ko to potrebujejo...)
Smejejo se z mano. (In jaz z njimi.)
Rada jih imam. In čutim, za nekatere še posebno, da me imajo tudi oni radi. In to me krepi, mi pomaga čez probleme, čez težke dni...
Prijateljstvo je zame neizmerna sreča. Blagoslov. Veselje. Utrip srca. Življenje. Luč.
Prijateljstvo je....včasih brez besed. Je molk. Zgovoren molk. Tak, ki pove več, kot milijon besed. Je občutek. Božanski občutek. Je vznemirjenost duha, da je našel sebi sorodnega.
Je kot sonce. Greje. Še največji mraz ne more pregnati te toplote. In je iskrica. Taka, ki zopet zaneti plamen upanja. Je pesem. Najlepša pesem srca. Je ton. Ton, s katerim je uglašeno moje srce. In ko zazveni prijateljevo srce, zadrhti še moje in tvoje in...in tu je akord.
Prijateljstvo ne more biti samo zase. Je dar, ki ne prenese egoizma. Grajeno mora biti na trdnih temeljih. Na skupnih vrednotah, spoštovanju...in predvsem ljubezni.
V prijateljstvu so koristi. Vendar ne enostranske - to bi bilo izkoriščanje. In to bi bilo grdo. Teptanje prijateljstva.
Prijatelj je meni nekdo, ki...me zna nasmejati. Nekdo, ki me brez zadržkov objame. Nekdo, ki z mano čuti. In jaz čutim, da čuti.
Prijatelj je zame Bog. Jezus. Sveti duh. Najbolj zaupanja vreden prijatelj.
Nekdo, ki me pozna do potankosti. Do zadnje moje molekule. Nekdo, ki je bil poleg, ko sem bila ustvarjena. Nekdo, ki je rekel moji duši: "Da, pojdi v življenje. To družino, to telo sem ti izbral. Naredi najboljše iz tega! V to okolje te dam. Ljubi jih! Pokaži jim, da jih imam rad!"
To je tisto zaupanje, ki nosi odgovornost. Čutim. Ni lahka naloga...
Prijateljstvo...ni lahko.
Včasih boli. Včasih zaradi razočaranja, a to mine. Potrebno je odpuščanje. Vedno. Pa naj bo kar koli.
Včasih boli. Boli zaradi tega, ker čutiš prijateljevo stisko, trpljenje... Takrat (in vedno) pomaga molitev. Pomaga izročanje trpljenja najboljšemu Prijatelju - Jezusu. Pomaga blagoslavljanje. To je tisto, kar moremo in zmoremo dati.
Prijateljstvo...
..je zaklad.
"Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad." [Sirah]
Ni komentarjev:
Objavite komentar