Bil
je eden tistih dni, ko zaspanosti ne moreš pregnati. Vem, zbudila sem se
v prekrasno jutro, tako, s soncem obsijano jutro… A kaj ko me je topla postelja
bolj mikala od sonca.
Pa je bilo treba vseeno vstati.
Toliko je še za postoriti!
Pahnila sem se izpod odeje in se oblekla v razvlečeno trenirko, v kateri sem se počutila nebeško. Ja, dober dan bo, sem si rekla. In sem šla.
Grabila sem listje in pobirala suhe veje izpod dreves. Tako je dišalo!
Bil je to tudi čas zame, za moja razmišljanja in moja sanjarjenja… Kaj ko bi mi nekdo pomagal grabiti to listje? Pa da bi se potem obmetavala in se valjala po njem! Mmmm… In šla bi na sprehod po gozdu, ki bi naju privabljal s kiselkastim vonjem razpadajočih listov in kjer bi vel vlažen jesenski vetrc…
Burja je močneje potegnila. Zavila sem se še bolj v svoj plašč in si popravila šal. Ja, sanje. Morala bom pohiteti, če bom hotela končati še danes.
Obstala sem. Po stezi je prihajal postaven mladenič. Čudno. Le kaj je tega človeka zaneslo v naše samotne kraje? (Odgovora kljub svoji bujni domišljiji nisem našla.) Hja, pač bil je tam. On. Podoben 'njemu' iz mojih nedavnih sanj. Čudno. Prečudno.
Za vsak slučaj sem se uščipnila v prezeblo lice, da bi se prepričala, da res ne spim in sanjam. Pa je on še kar hodil meni naproti. Snela sem si očala in jih zaradi gotovosti, da to le ni packa na steklu, močno zdrgnila s krpico. Pa ni pomagalo. Res je. On je. In proti meni gre. Počutila sem se, kot bi imela največjo votlo glavo na svetu, saj mi je v njej odmevalo: res je, res je, res je, res je….
Pahnila sem se izpod odeje in se oblekla v razvlečeno trenirko, v kateri sem se počutila nebeško. Ja, dober dan bo, sem si rekla. In sem šla.
Grabila sem listje in pobirala suhe veje izpod dreves. Tako je dišalo!
Bil je to tudi čas zame, za moja razmišljanja in moja sanjarjenja… Kaj ko bi mi nekdo pomagal grabiti to listje? Pa da bi se potem obmetavala in se valjala po njem! Mmmm… In šla bi na sprehod po gozdu, ki bi naju privabljal s kiselkastim vonjem razpadajočih listov in kjer bi vel vlažen jesenski vetrc…
Burja je močneje potegnila. Zavila sem se še bolj v svoj plašč in si popravila šal. Ja, sanje. Morala bom pohiteti, če bom hotela končati še danes.
Obstala sem. Po stezi je prihajal postaven mladenič. Čudno. Le kaj je tega človeka zaneslo v naše samotne kraje? (Odgovora kljub svoji bujni domišljiji nisem našla.) Hja, pač bil je tam. On. Podoben 'njemu' iz mojih nedavnih sanj. Čudno. Prečudno.
Za vsak slučaj sem se uščipnila v prezeblo lice, da bi se prepričala, da res ne spim in sanjam. Pa je on še kar hodil meni naproti. Snela sem si očala in jih zaradi gotovosti, da to le ni packa na steklu, močno zdrgnila s krpico. Pa ni pomagalo. Res je. On je. In proti meni gre. Počutila sem se, kot bi imela največjo votlo glavo na svetu, saj mi je v njej odmevalo: res je, res je, res je, res je….
Končno je prispel do mene, se mi
nasmehnil in me pozdravil. Močno sem zardela. Začudeno me je pogledal in hotel nekaj reči, pa si je zaradi leska v
mojih očeh premislil. Še enkrat me je pogledal, tokrat nežneje. Oddahnila sem
si. Morda pa je le 'tisti', sem si tolažeče rekla.
Tistega dne je tiho odšel po stezi
naprej. In vse naslednje dni je rad zahajal v naše samotne konce in mi krajšal
ure dela s pripovedovanjem zgodb o daljnih sanjskih deželah, ki jih bova nekoč
skupaj obiskala…
Ni komentarjev:
Objavite komentar