Za življenje

Ob koncu tedna "za življenje" se sprašujem, kaj sploh delamo za življenje.
Kaj to sploh pomeni?
Ja, delamo na tem, da smo za življenje.
Pa v praksi?
Si želimo manj splavov, več odločitev za sprejetje otroka, ne glede na vse.
Pa je to res samo to?
Lahko pogledamo tudi vase. Kaj je zame življenje? Kako ga jaz živim? V čem je bistvo? V tem, da sem srečen? Da sem sit? V veselju? V deljenju z drugimi? V tem, da drugemu prisluhnem?
Kaj pa je sreča? Moja lastna sreča ali tudi sreča drugega?
Kje v tem življenju se vidim jaz? Kaj MENI pomeni življenje? Ne to, kaj pravi teorija, kaj pravijo drugi ... Pomembno je, kje sem JAZ z vsem tem.
Se trudim za življenje? Kako? S tem, da pravim sosedi, naj ima rada svoje otroke, ne glede na vse? Ali ji tudi stojim ob strani, ko potrebuje pomoč?
Se zavedam, da je življenje vsakodneven trud? Vidim svoje bližnje? Ali vem, da ni dovolj sprejeti življenje le na začetku, ampak da je treba to, prej še novo, življenje spoštovati do konca? Življenje se po rojstvu ne konča. Ljubezen je vedno pomembna. Gledam skozi oči ljubezni na svoje bližnje? Si vzamem čas zanje? Resnično poslušam, kaj mi pravijo? Ali le bežno kimam, moje misli pa so drugje?

Vrtam globlje in globlje. Iščem smisel. Včasih se mi zdi, da se mi izmika. Spet drugič se mi zdi, da ga najdem. A sem vedno tako daleč.

Mi pomagate odgovoriti na katero izmed zgornjih vprašanj?

Mali čudeži

Vse kipi in raste.

Cvetje vsepovsod.

Stvari se spreminjajo.

Ene izginjajo.

Druge nastajajo, se rojevajo.

Metuljčki so tam, kjer je cvetje.

Ponekod že veje vonj po sveže pokošeni travi.

Marjetice po vsaki košnji ponovno zrastejo.

Nasmehi, ki jim ni konca.

Na kupe cvetlic.

Dobre knjige.

Vonj po toplem.

Skrivnostno hihitanje.

Pomlad izrinja zimo.

Vse polno barv.

Zakladov še in še.

Kuharija na sto in en način.

Nova poznanstva.

Dogodivščine.

Nepoznani občutki.

Skupno raziskovanje.

Prebujanje.

Ko ti vzame sapo.

Ko te poboža sončni žarek.

Ko veš, da bo za dežjem sonce.

Ko se zbudiš.

Ko se sprehajaš in čutiš nežen dotik.

Ko te zmrazi po hrbtu.

NEOPISLJIVO.

Glas

Včasih v življenju pridejo trenutki, ko se je potrebno prepustiti. Odpreti srce. Dihati. Zaupati.
Niso potrebne nobene velike besede. Tišina je še boljša.
Takrat zaslišimo v sebi tihi glas. Glas, ki nam pravi, kaj je prav in kaj ni.

Zaslišala sem ga. Pred par dnevi.
Dve uri tišine pred Njim.
Kako čudovito.
In Glas mi je govoril. Je rekel, naj ga poslušam in se ne bojim. Da bo poskrbel, da bo vse tako, kot je treba. Da bom vesela.

Zdaj sem tu.
Premišljujem o tem Glasu.
Takšne močne besede, ki človeka za vedno zaznamujejo.

Pogum.
Veselje.
Zaupanje.
Želje.
Sreča.
Zadovoljstvo.


Večkrat se bo potrebno umakniti v tišino, kjer je mir.

Zamedlo me je

Oglašam se po približno "sto letih".

Vmes je bil že sneg.
(Trenutno pa spet mede.)

Zato današnje besede prepuščam fotografijam
prvega snega te zime.

Morje obsijano z oranžno

Lepa jutra občudujem že od nekdaj.

Ko veliko žareče oranžno sonce prikuka izza gričev. To je lepota.

In kako je lepo, ko imam na našem griču občutek, da sem na morju, ko so vse dolinice zalite z meglo. Jaz pa diham sonce!

Trenutki, ki napolnijo.

In tako lahko grem v nov dan.

Pomiril je vihar

"Pomiril je vihar."

Besede, ki so me zaznamovale na mojih prvih duhovnih vajah. Besede v sedmem razredu osnovne šole. Besede, ki mi ob vsaki preizkušnji še vedno odmevajo v glavi.

"Prosim te, pomiri ta vihar."

Vsakič znova se čudi moji neveri, mojemu nezaupanju. In vedno znova poskuša umiriti viharje. Ni en sam vihar, temveč jih je več. Ne razumem vseh viharjev. Ne vem, zakaj so potrebni. Odveč so mi. Skrbijo me. On pa kot da spi , kot da mu ne bi bilo mar, da voda pljuska že čez rob. Počiva, jaz pa odmetavam vodo pa me kljub temu poplavlja.

"Naj pomiri vsak tvoj vihar. Pusti mu, da ga umiri."

Besede človeka, ki mi je v tistih treh dneh pokazal drugo pot. Ki me je za vedno zaznamoval, spremenil pogled na svet.

"Pusti mu, da ga umiri."

Trije dnevi. Dovolj za popolno spremembo.

"Pusti mu."

Vedno znova se tega učim. Ker to še zdaleč ni najlažja stvar. Pustiti, prepustiti, ...
Prosim za moč, da bi to zmogla.

"Umiri vihar v meni. Umiri vihar v meni."

Prošnja vedno znova in znova. Že sama prošnja me včasih pomirja.

"Kaj ste strahopetni..."

Hej! Prosim te, da mi pomagaš, da ne bom več tako strahopetna. Naj se zavedam, da če spiš ali si buden - vedno si tu, vedno paziš name.

"... In nastala je globoka tišina."

Hvala tudi za prijatelje, s katerimi sem lahko v času viharjev in po njih v tišini.
Hvala za tišino po viharju.
Hvala.
...

Mr 4, 35-41

P.S.: Go on and lift up your head
         Because love is on His way
         ( https://www.youtube.com/watch?v=RYuGuxr7MB0 )

Vse gre.

Odkrivam.
Odkrivam nov vidik. Nove vidike.
Povsod naokoli nova spoznanja in razumevanje.
Prihaja, se rojeva in mineva.
Vse gre naprej.
Vse.
VSE.
Težke stvari, žalost, ... pa tudi veselje in hrepenenje!
VSE.

Tudi če sem včasih oddaljena od Njega, me ima rad.
Ker sem jaz.
Ker sem.

In kljub moji "nevrednosti" sem ga vredna.
Želi me.
In to je vir največjega veselja.
To je tisto sonce, ki me spominja na dan in me žene naprej.