Včasih v življenju pridejo trenutki, ko se je potrebno prepustiti. Odpreti srce. Dihati. Zaupati.
Niso potrebne nobene velike besede. Tišina je še boljša.
Takrat zaslišimo v sebi tihi glas. Glas, ki nam pravi, kaj je prav in kaj ni.
Zaslišala sem ga. Pred par dnevi.
Dve uri tišine pred Njim.
Kako čudovito.
In Glas mi je govoril. Je rekel, naj ga poslušam in se ne bojim. Da bo poskrbel, da bo vse tako, kot je treba. Da bom vesela.
Zdaj sem tu.
Premišljujem o tem Glasu.
Takšne močne besede, ki človeka za vedno zaznamujejo.
Pogum.
Veselje.
Zaupanje.
Želje.
Sreča.
Zadovoljstvo.
Večkrat se bo potrebno umakniti v tišino, kjer je mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar