Besede, ki so me zaznamovale na mojih prvih duhovnih vajah. Besede v sedmem razredu osnovne šole. Besede, ki mi ob vsaki preizkušnji še vedno odmevajo v glavi.
"Prosim te, pomiri ta vihar."
Vsakič znova se čudi moji neveri, mojemu nezaupanju. In vedno znova poskuša umiriti viharje. Ni en sam vihar, temveč jih je več. Ne razumem vseh viharjev. Ne vem, zakaj so potrebni. Odveč so mi. Skrbijo me. On pa kot da spi , kot da mu ne bi bilo mar, da voda pljuska že čez rob. Počiva, jaz pa odmetavam vodo pa me kljub temu poplavlja.
"Naj pomiri vsak tvoj vihar. Pusti mu, da ga umiri."
Besede človeka, ki mi je v tistih treh dneh pokazal drugo pot. Ki me je za vedno zaznamoval, spremenil pogled na svet.
"Pusti mu, da ga umiri."
Trije dnevi. Dovolj za popolno spremembo.
"Pusti mu."
Vedno znova se tega učim. Ker to še zdaleč ni najlažja stvar. Pustiti, prepustiti, ...
Prosim za moč, da bi to zmogla.
"Umiri vihar v meni. Umiri vihar v meni."
Prošnja vedno znova in znova. Že sama prošnja me včasih pomirja.
"Kaj ste strahopetni..."
Hej! Prosim te, da mi pomagaš, da ne bom več tako strahopetna. Naj se zavedam, da če spiš ali si buden - vedno si tu, vedno paziš name.
"... In nastala je globoka tišina."
Hvala tudi za prijatelje, s katerimi sem lahko v času viharjev in po njih v tišini.
Hvala za tišino po viharju.
Hvala.
...
Mr 4, 35-41
P.S.: Go on and lift up your head
Because love is on His way
( https://www.youtube.com/watch?v=RYuGuxr7MB0 )
Ni komentarjev:
Objavite komentar