Še en lep dan. Že par dni sami lepi dnevi.
Ne, nisem pristaš tega, da bi si govorila, da se imam prelepo, da bi lahko bilo res in da bi trajalo. Ne. Verjamem, da je lepo in da lahko lepo ostane. Zakaj bi si kvarili lepe trenutke z jamranjem in tarnanjem tja v tri dni?
Pa sem uživala.
Vse do... ne veliko časa nazaj. Prišlo je kot strela. In obstalo kot temen oblak.
Ne morem ostati mirna, ker v meni vse preveč drhti. Brni. Enostavno mi ne da miru.
Okupacija mojih možganov. Kje ste, osvoboditelji?!
"Pobegnila tja daleč v širni bom svet..."
Moje misli kar plavajo in si mislijo svoje. Neukrotljive...
Pa si mislim: saj drugače bo...
In spet s kančkom optimizma zrem naprej, v jutrišnji dan, ko bo mogoče spet sijalo sonce, čeprav vem, da je napovedano oblačno vreme z burjo.
Tudi to bo prešlo.
In dan bo lepši od današnjega.
Naj vam (in meni) polepšata večer S & G!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar