...tri...dva...ena... *

Nocoj mojo dušo žge nemir. Tista pekoča bolečina, ki ne izgine. Pušča večne brazgotine.

Nocoj me razžira dvom. Sem to jaz? In ali si to res ti?

Bojim se sama sebe. Strah me je, kaj bo z mojimi.

Še kosti se mi tresejo.

Na ta večer si želim, da bi znala živeti. Da bi se znala darovati. Da bi zmogla biti tam, kjer moram biti. In da bi bili ljudje okrog mene veseli.

Nocojšnja noč je meglena. Megla tišči še v moje srce. V globine. In se poskuša ukoreniniti. Pa se branim z vsemi močmi.

Temne sile vdirajo v moj zasebni prostor. Že tako imam malo prostora! Počutim se odrinjeno.

Iščem svoj mir. Ki ga bom lahko dala še drugim. Rada bi brezpogojno ljubila. Se veselila.

Nocojšnja noč ni prava za razmišljanje. Bolje bi bilo, da svoje možgane odklopim. Kajti bolj kot se poglabljam, bolj mi je težko in bolj me stiska. Ne, nocojšnja noč ni prava.

Nocojšnja noč je noč bolečine. Je noč joka.

Bolečina kaplja od vsepovsod. Je sploh še smisel?

In če je, kaj je smisel?

Duša peče, za grlo stiska.

Počutim se samo.

In veš, rada bi pomagala drugim. Zakaj se nisem sposobna sprijazniti z dejstvi, z življenjem?

Ene stvari pač preveč bolijo...

Ni ga robčka, ki bi prenesel premnoge solze. In ni rame, na katero bi mogla odložiti svoje breme.

Bomba v glavi bo vsak čas eksplodirala. Odštevajo se zadnje sekunde.

Vedno globlje diham. Vedno težje diham. Vedno plitkeje diham.

Čas se mi odšteva.

...tri...dva...ena...

*

IZ NJENEGA DNEVNIKA ali BOLJE BITI PIJAN NEGO STAR

Ko tole razmišljam, se mi zdi, da nisem ravno prisebna. Mogoče je bil tisti zadnji kozarček vodke preveč. Malce se mi vrti, vendar mi je popolnoma vseeno. Bistveno v tem trenutku je, da sem zadeta. Čik na čik in za poobedek še en čik. Biti okajen ni tako narobe. Pač pozabiš na vse in svet se ti zdi lepši. Lahko se smeješ pa čeprav ni nič smešnega. Zabava na višku pač. In to je bistvo.

Včasih  se sprašujem zakaj. ZAKAJ?! Zakaj moram biti res totalno zadeta, da se lahko sproščeno pogovarjam? Krneki! Res ne vem zakaj. Pač potrebujem življenje. Hočem živeti!
Saj vem, porečete mi, da se s tem ubijam. Pa saj to ni važno. Vseeno mi je. Bistveno je, da uživam. Sanjarim. O samih lepih stvareh, ki se mi verjetno ne bodo nikoli uresničile. In o lepih ljudeh.

Vrti se mi in smejem se. Smejem se že tako dolgo, da me močno boli trebuh. Rada bi nehala pa ne morem. Bistveno je, da uživam!
Končno mi je uspelo vsaj za trenutek pozabiti na slabe ocene, na čudne profesorje, na polom, ki vlada doma, na vse nesporazume...
Utapljam se v pijači dan na dan. Vmes še škatlica (ali dve) cigaret. In se res dobro počutim.
Vsa dopoldanska zamorjenost se spremeni v sproščenost.
V šoli mi ocene strmo padajo. Ne vem več kaj sploh še delam na  šoli. Ta šola te tako zamori, da se niti ne spomniš več, kdaj si se nazadnje od srca nasmejal. Saj, smeješ se vsak dan. Pardon, smehljaš se s tistim narejenim nasmeškom, ki ga je mogoče videti povsod naokrog. Pri vseh profesorjih in sošolcih. Saj je logično - to počnemo vsi.

In kot že pesem pravi: Bolje biti pijan nego star!
Prav imajo! Bolje se je napiti in uživati, kot pa se postarati kot star čudak, ki se spominja le svojega bednega otroštva, ko je obiskoval šolo, dolgočasnih gimnazijskih let, ki niso prinesla nič dobrega, le spomin na dolge bele hodnike in učilnice z visokimi stropi nekje že skoraj pri oblakih.
Bolje je biti pijan! Resno! Vam povem iz izkušenj.
Vse te ilegalne zadevce dokazano pomagajo pri begu iz te bedne resničnosti. Dokazano s strani mojih prijateljev. In mene!
Pomaga!!
Ne maram se postarati. Zato pijem. In ker se še vedno staram, še bolj pijem. In bolj ko pijem in se zadevam, bolj se staram. A staram se z mnogimi lepimi spomini na otroštvo, mladost...

In življenje se mi zdi lepo...

Sonce

Na svetu je več sonc. Ne samo, da je več sonc, tudi več različnih vrst sonc je.
Eno je tisto sonce, ki ga vsi poznamo. Je okroglo, rumeno, sijoče... Greje, če le more. Poleti bolj, pozimi manj. Brez njega ni nič. Ni življenja.
Druga sonca so si med seboj zelo različna.
So sonca, ki svetijo. In mogoče kdaj tudi grejejo. So sonca, ki razveseljujejo. Spet druga so, ki te nasmejejo do solz. Obstajajo sonca, ki včasih nehajo svetit. Mogoče utripajo. Zgodi pa se tudi, da za vedno ugasnejo. Žal mi je teh sonc. Ker sonce je le sonce!
Nekatera sonca objamejo. Spet druga posodijo robček in brišejo solze. Najdejo se tudi sonca, ki so preprosto tam. So. In to je njihovo bistvo.
Obstaja tudi Sonce. To je On. Luč od Luči. Ki združuje vse. In greje in žari! Brez te Luči me ne bi bilo. To Sonce je vsemogočno in zmore vse. Iz njega je mogoče črpati vse! Je vir energije in moči. Temu Soncu bi lahko rekli Ljubezen. ♥ ...
Je pa v mojem življenju tudi sonček. Ta greje. In greje. Pa ne neha greti. Sije. Sije prijateljstvo. In od tod vsa moja energija!
Vzrok so sonca! To potrebuje vsak! Brez tega ni življenja! Ni! Ne obstaja!
Držimo se sonc.
In...zgledujmo se po Pavčku, ki pravi: "Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in,da s sveta odganjaš sence.'
Bodimo sonca drug drugemu! Amen ♥ ♥

Jezus rekel je: Ne se bat'!

Bilo je nekega dne. Marjetico je obiskala prijateljica. Potožila ji je o svojih problemih. Še jokala je!
Marjetico je zaskrbelo. Kaj naj stori? Kako naj pomaga?
Pa ji je rekel Jezus: Ne se bat!

Marjetica se je sprehajala po parku. Zapuščeni ljudje. Sami samcati. Za to krivi sami ali pa ne. Tam so. Brez strehe.
Nasmehne se jim. Vem, prek tistega nasmeha je rekel Jezus: Ne se bat!

Bila je še šola. In tisti dan test. Kriza. Tik pred testom so sošolci mrzlično ponavljali še zadnjo snov. Čemu ta panika? Učimo se življenja...
Marjetico zaskrbi.
Pa ji Jezus šepne: Ne se bat!

Kost in koža. Strah in trepet. Anoreksična prijateljica. Rada bi pomagala, pa ji ne more blizu. Drži se zase in hira. Ne pusti se prepričati.
Strah jo je zanjo.
A Jezus ji še vedno pravi: Ne se bat!

Marjetica razmišlja o ljubezni. Kaj je to? Je res nekaj, s čimer se sme pometati? Je to res 'lari fari', kot je Marjetici prav zadnjič nekdo razlagal? Mora biti vse le na telesni ravni? Marjetica se ne strinja. Skoraj se skrega s tistim 'nekom'. Če vsi tako razmišljajo... Marjetico stisne pri srcu.
Jezus jo objame in ji reče: Ne se bat!!

Luna

Veš tisti občutek, ko nimaš občutka, da si še trdno na Zemlji? Ko si z mislimi tako daleč stran, da niti gravitacije ne občutiš več? In ko se ti zdi, da boš za vedno obstal nekje med nebom in Zemljo...
Tako rekoč prav želiš si, da ostaneš tam. Med svojimi dragimi in najdražjimi. Kjer te ne doseže megla in vedno vidiš zvezde. In luno. Predvsem luno.

Pa pride spet čas, ko moraš od doma. Ko si sam sredi tujih ljudi. Kjer ne veš, kaj in kako. Bojiš se. Največkrat še lastne sence. Niti lune ni, saj je skrita v večni megli in oblakih, skozi katere redko prodre tudi sončni žarek, ki bi dajal vsaj malo upanja. So dnevi, ko ni nikjer nikogar. Tisti pa, ki so, se skrivajo pred svetom. Ne upajo pokazati svojega pravega jaza. Ne prisluhnejo. Niti za trenutek. Le hitijo naprej....po svoji poti. Ker ne vidijo, da ni pomemben le uspeh in blišč. Pomembno je življenje!!!

Pa mine tudi to. :)
Pride spet vikend in z njim občutek lebdenja. Spet prijatelji in družba. Vsa energija prihaja le od tistih parih uric v soboto zvečer. Od tistih nekaj trenutkov zbranosti, druženja, smeha, molitve in petja. Vse le od tistih nekaj objemov mojih najdražjih, za katere bi dala življenje. Ves moj smeh in navdušenje...vse le od tega. Vem, da se splača dati sebe. Ker vidim, kaj prejmem. Zaklad! Ljubezen! Veselje! Prijateljstvo!
Tega mi nihče ne more vzeti. To je moje. Moje upanje za prihodnost. In za vsak trenutek mojega bitja. Brez mojih prijateljev in predvsem brez Prijatelja mi pa ni živeti. Brez njih ni smisla.
Ko me objame prijatelj, je ravno tako, kot če bi me objel On. To čutim, ker vem, da sijejo Njega. Našega enega in edinega! :)
In ko s prijateljico sediva na škripajoči gugalnici, se mi zdi, da je raj nekje zares blizu.
Pa ko me med pesmijo prijatelj objame čez rame, čutim Njegovo bližino.
Ko s prijateljico skupaj kuhava kosilo....z nama je On.
Ko s prijateljem objeta skupaj poiščeva luno...takrat se mi zazdi, da vidim nebesa.Vem, ko me prijatelj pokliče po telefonu in me spravi v smeh...to je On. On, ki deluje v vsem in v vseh! :)

Tako spet čutim tisti občutek, ko nimaš občutka, da si še prisoten in priseben. Si preprosto tam. In to je to!

LUNA ZA VEDNO!

Včasih.

Včasih si želim, da bi znala leteti. Tako bi bila svobodnejša. Letela bi nad oblake. Letela bi ponoči in naskrivaj. Bežala bi k prijateljem in v daljne kraje...

Včasih si želim, da bi znala biti vesela. Da bi videla drobne stvari, ki bi me spravljale v smeh. In bila bi boljša.

Včasih si želim, da bi znala reči ne. Da bi se upala postaviti po robu. Da bi povedala svoje mnenje, da bi razmišljala tudi s svojo glavo in da bi tudi moja beseda kdaj veljala.

Včasih si želim, da bi naredila kaj po svoje. Na moj način, v mojem stilu. Tako, da bi bilo všeč meni.

Včasih si želim, da bi mi kdo rekel, da me ima rad. Iskreno. Od srca.

Včasih si želim, da prijatelji ne bi bili tako strašansko nedosegljivo daleč. Da bi jih lahko večkrat obiskala in bila z njimi.

Včasih si želim, da bi bil svet boljši, prijaznejši, ljubeznivejši... Da bi se na njem počutila res doma. Da bi se ljudje imeli radi in bi si pomagali. Da bi izginile vojne, lakote in druge nadloge. Da bi spoštovali življenje.

Včasih si želim le objema.
Za normalno življenje jih potrebuješ 12 na dan.

Včasih si želim razumevanja. Besede spodbude in tolažbe.

Včasih si želim....

Včasih...

.....

Vsak štor ozeleni...

Ja, spomladi lahko še vsak štor ozeleni. Namoči ga voda in obsije toplo sonce. In spet je vse zeleno.

Pa lahko ozelenimo tudi mi? Je kje kakšna voda, ki bi nas zalila, kje kakšno sonce, ki bi nas obsijalo? Vse prevečkrat smo 'štori'. Dopustimo si, da se posušimo, da nas posekajo, da tako rekoč umremo, se predamo, obupamo nad vsem. Pa je v tem res rešitev?
Ne. Mi moramo biti zeleni. Moramo živeti!
Prav nocoj je Kristus spet vstal za nas. Prav nocoj nam je spet pokazal, kako cveteti in živeti. Vstal je in premagal smrt. In v tem je naša voda in naše sonce. Prav iz tega moramo črpati za življenje. Pustimo, da v naših življenjih nastopi pomlad! Pustimo Mu, da nas zaliva. Le tako bomo venomer rasli in se krepili. S tem, ko bomo prijazni do drugih, s tem, ko bomo pomagali tistim, ki so naše pomoči potrebni, s tem, ko se bomo žrtvovali za druge, s tem, ko bomo nadzorovali svoje izgovorjene besede, s tem, ko bomo odstranili vse grde misli, s tem, ko bomo vztrajno molili, s tem, ko bomo prosti čas napolnili z dobrimi deli...prav s tem bomo živeli pomlad. Živeli bomo Kristusa Jezusa, ki je živel, umrl in VSTAL za nas!

In če slučajno spet kdaj nastopi jesen in nato zima... NE SE PUSTITI!!
Za zimo lahko še vedno pride pomlad, še vedno je lahko poletje, spet je lahko vse zeleno. Le najti je treba pravi vir življenja, ob katerem lahko ponovno zaživimo!

Kristus naj nam bo varno zavetje in studenec, ob katerem bomo ukoreninjeni, da bi pili iz izvira žive vode!

Vesela ALELUJA!