Tako rekoč prav želiš si, da ostaneš tam. Med svojimi dragimi in najdražjimi. Kjer te ne doseže megla in vedno vidiš zvezde. In luno. Predvsem luno.
Pa pride spet čas, ko moraš od doma. Ko si sam sredi tujih ljudi. Kjer ne veš, kaj in kako. Bojiš se. Največkrat še lastne sence. Niti lune ni, saj je skrita v večni megli in oblakih, skozi katere redko prodre tudi sončni žarek, ki bi dajal vsaj malo upanja. So dnevi, ko ni nikjer nikogar. Tisti pa, ki so, se skrivajo pred svetom. Ne upajo pokazati svojega pravega jaza. Ne prisluhnejo. Niti za trenutek. Le hitijo naprej....po svoji poti. Ker ne vidijo, da ni pomemben le uspeh in blišč. Pomembno je življenje!!!
Pa mine tudi to. :)
Pride spet vikend in z njim občutek lebdenja. Spet prijatelji in družba. Vsa energija prihaja le od tistih parih uric v soboto zvečer. Od tistih nekaj trenutkov zbranosti, druženja, smeha, molitve in petja. Vse le od tistih nekaj objemov mojih najdražjih, za katere bi dala življenje. Ves moj smeh in navdušenje...vse le od tega. Vem, da se splača dati sebe. Ker vidim, kaj prejmem. Zaklad! Ljubezen! Veselje! Prijateljstvo!
Tega mi nihče ne more vzeti. To je moje. Moje upanje za prihodnost. In za vsak trenutek mojega bitja. Brez mojih prijateljev in predvsem brez Prijatelja mi pa ni živeti. Brez njih ni smisla.
Ko me objame prijatelj, je ravno tako, kot če bi me objel On. To čutim, ker vem, da sijejo Njega. Našega enega in edinega! :)
In ko s prijateljico sediva na škripajoči gugalnici, se mi zdi, da je raj nekje zares blizu.
Pa ko me med pesmijo prijatelj objame čez rame, čutim Njegovo bližino.
Ko s prijateljico skupaj kuhava kosilo....z nama je On.
Ko s prijateljem objeta skupaj poiščeva luno...takrat se mi zazdi, da vidim nebesa.Vem, ko me prijatelj pokliče po telefonu in me spravi v smeh...to je On. On, ki deluje v vsem in v vseh! :)
Tako spet čutim tisti občutek, ko nimaš občutka, da si še prisoten in priseben. Si preprosto tam. In to je to!
LUNA ZA VEDNO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar