Bilo je nekega dne. Marjetico je obiskala prijateljica. Potožila ji je o svojih problemih. Še jokala je!
Marjetico je zaskrbelo. Kaj naj stori? Kako naj pomaga?
Pa ji je rekel Jezus: Ne se bat!
Marjetica se je sprehajala po parku. Zapuščeni ljudje. Sami samcati. Za to krivi sami ali pa ne. Tam so. Brez strehe.
Nasmehne se jim. Vem, prek tistega nasmeha je rekel Jezus: Ne se bat!
Bila je še šola. In tisti dan test. Kriza. Tik pred testom so sošolci mrzlično ponavljali še zadnjo snov. Čemu ta panika? Učimo se življenja...
Marjetico zaskrbi.
Pa ji Jezus šepne: Ne se bat!
Kost in koža. Strah in trepet. Anoreksična prijateljica. Rada bi pomagala, pa ji ne more blizu. Drži se zase in hira. Ne pusti se prepričati.
Strah jo je zanjo.
A Jezus ji še vedno pravi: Ne se bat!
Marjetica razmišlja o ljubezni. Kaj je to? Je res nekaj, s čimer se sme pometati? Je to res 'lari fari', kot je Marjetici prav zadnjič nekdo razlagal? Mora biti vse le na telesni ravni? Marjetica se ne strinja. Skoraj se skrega s tistim 'nekom'. Če vsi tako razmišljajo... Marjetico stisne pri srcu.
Jezus jo objame in ji reče: Ne se bat!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar