Prijatelji - moj zaklad

Včasih se sprašujem o ceni prijateljstva. Kaj mi prinaša? Imam prijatelje zaradi koristi? Mogoče LE zaradi koristi? Ali pa zato, ker imam nekatere pač rada?
In... Kdo sploh je zame prijatelj?

Ja, precej filozofska vprašanja. Na prvi pogled.

Prijatelj je nekdo, ob katerem se počutim varno, sprejeto. Je nekdo, ki me ima rad točno tako, kot sem. In seveda tudi obratno. Jaz ga sprejemam točno takega, kot je. Z dobrimi lastnostmi in tudi pomanjkljivostmi, slabostmi. In nekdo, ki ga imam tudi jaz neskončno rada.
Prijatelj je človek, ki me pozna. In jaz poznam njega. Včasih bolj, drugič manj. Vem, kako se bo na nek dogodek odzval. Čutim, kdaj je vznemirjen, kdaj mu je hudo in tudi, kdaj mu je pri srcu toplo. Verjamem, da prijatelji tudi zame to čutijo.
So prijatelji, ki jih poznam že zelo dolgo. Tako dolgo, da niti ne vem več točno, kako je do prijateljstva sploh prišlo. Kot bi nekdo rekel 'čira čara' in se je zgodilo! In ti prijatelji so v meni globoko zakoreninjen zaklad. Kar pa ne pomeni, da novi ljudje v mojem srcu nimajo prostora. Ravno obratno! Z odprtimi rokami sprejmem vsakogar, ki sprejme mene, ki je spoštljiv do življenja in se je pripravljen za kaj potruditi. Vedno dam možnost, da se pokaže, kdo je.
In takih prijateljev sem zelo vesela! So lučke v vsakdanjem življenju... So tiste iskrice ob poti, ki polepšajo dneve. In nekateri prerastejo v tiste srčne, najgloblje prijatelje.
In...moram reči, da v mojem življenju ni malo prijateljev.
Bogatijo me! (Upam, da tudi jaz njih.)
Hrabrijo me v težkih trenutkih! (Tudi jaz se trudim hrabriti njih, ko to potrebujejo...)
Smejejo se z mano. (In jaz z njimi.)
Rada jih imam. In čutim, za nekatere še posebno, da me imajo tudi oni radi. In to me krepi, mi pomaga čez probleme, čez težke dni...

Prijateljstvo je zame neizmerna sreča. Blagoslov. Veselje. Utrip srca. Življenje. Luč.
Prijateljstvo je....včasih brez besed. Je molk. Zgovoren molk. Tak, ki pove več, kot milijon besed. Je občutek. Božanski občutek. Je vznemirjenost duha, da je našel sebi sorodnega.
Je kot sonce. Greje. Še največji mraz ne more pregnati te toplote. In je iskrica. Taka, ki zopet zaneti plamen upanja. Je pesem. Najlepša pesem srca. Je ton. Ton, s katerim je uglašeno moje srce. In ko zazveni prijateljevo srce, zadrhti še moje in tvoje in...in tu je akord.

Prijateljstvo ne more biti samo zase. Je dar, ki ne prenese egoizma. Grajeno mora biti na trdnih temeljih. Na skupnih vrednotah, spoštovanju...in predvsem ljubezni.
V prijateljstvu so koristi. Vendar ne enostranske - to bi bilo izkoriščanje. In to bi bilo grdo. Teptanje prijateljstva.

Prijatelj je meni nekdo, ki...me zna nasmejati. Nekdo, ki me brez zadržkov objame. Nekdo, ki z mano čuti. In jaz čutim, da čuti.

Prijatelj je zame Bog. Jezus. Sveti duh. Najbolj zaupanja vreden prijatelj.
Nekdo, ki me pozna do potankosti. Do zadnje moje molekule. Nekdo, ki je bil poleg, ko sem bila ustvarjena. Nekdo, ki je rekel moji duši: "Da, pojdi v življenje. To družino, to telo sem ti izbral. Naredi najboljše iz tega! V to okolje te dam. Ljubi jih! Pokaži jim, da jih imam rad!"
To je tisto zaupanje, ki nosi odgovornost. Čutim. Ni lahka naloga...

Prijateljstvo...ni lahko.
Včasih boli. Včasih zaradi razočaranja, a to mine. Potrebno je odpuščanje. Vedno. Pa naj bo kar koli.
Včasih boli. Boli zaradi tega, ker čutiš prijateljevo stisko, trpljenje... Takrat (in vedno) pomaga molitev. Pomaga izročanje trpljenja najboljšemu Prijatelju - Jezusu. Pomaga blagoslavljanje. To je tisto, kar moremo in zmoremo dati.

Prijateljstvo...
..je zaklad.

"Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad." [Sirah]

Iz neke stare zaprašene knjige....

Bil  je eden tistih dni, ko zaspanosti ne moreš pregnati. Vem, zbudila sem se v prekrasno jutro, tako, s soncem obsijano jutro… A kaj ko me je topla postelja bolj mikala od sonca.

Pa je bilo treba vseeno vstati. Toliko je še za postoriti!
Pahnila sem se izpod odeje in se oblekla v razvlečeno trenirko, v kateri sem se počutila nebeško. Ja, dober dan bo, sem si rekla. In sem šla.
Grabila sem listje in pobirala suhe veje izpod dreves. Tako je dišalo!
Bil je to tudi čas zame, za moja razmišljanja in moja sanjarjenja… Kaj ko bi mi nekdo pomagal grabiti to listje? Pa da bi se potem obmetavala in se valjala po njem! Mmmm… In šla bi na sprehod po gozdu, ki bi naju privabljal s kiselkastim vonjem razpadajočih listov in kjer bi vel vlažen jesenski vetrc…
Burja je močneje potegnila. Zavila sem se še bolj v svoj plašč in si popravila šal. Ja, sanje. Morala bom pohiteti, če bom hotela končati še danes.
Obstala sem. Po stezi je prihajal postaven mladenič. Čudno. Le kaj je tega človeka zaneslo v naše samotne kraje? (Odgovora kljub svoji bujni domišljiji nisem našla.) Hja, pač bil je tam. On. Podoben 'njemu' iz mojih nedavnih sanj. Čudno. Prečudno.
Za vsak slučaj sem se uščipnila v prezeblo lice, da bi se prepričala, da res ne spim in sanjam. Pa je on še kar hodil meni naproti. Snela sem si očala in jih zaradi gotovosti, da to le ni packa na steklu, močno zdrgnila s krpico. Pa ni pomagalo. Res je. On je. In proti meni gre. Počutila sem se, kot bi imela največjo votlo glavo na svetu, saj mi je v njej odmevalo: res je, res je, res je, res je….

Končno je prispel do mene, se mi nasmehnil in me pozdravil. Močno sem zardela. Začudeno me je pogledal in hotel nekaj reči, pa si je zaradi leska v mojih očeh premislil. Še enkrat me je pogledal, tokrat nežneje. Oddahnila sem si. Morda pa je le 'tisti', sem si tolažeče rekla.

Tistega dne je tiho odšel po stezi naprej. In vse naslednje dni je rad zahajal v naše samotne konce in mi krajšal ure dela s pripovedovanjem zgodb o daljnih sanjskih deželah, ki jih bova nekoč skupaj obiskala…