Sonce

Na svetu je več sonc. Ne samo, da je več sonc, tudi več različnih vrst sonc je.
Eno je tisto sonce, ki ga vsi poznamo. Je okroglo, rumeno, sijoče... Greje, če le more. Poleti bolj, pozimi manj. Brez njega ni nič. Ni življenja.
Druga sonca so si med seboj zelo različna.
So sonca, ki svetijo. In mogoče kdaj tudi grejejo. So sonca, ki razveseljujejo. Spet druga so, ki te nasmejejo do solz. Obstajajo sonca, ki včasih nehajo svetit. Mogoče utripajo. Zgodi pa se tudi, da za vedno ugasnejo. Žal mi je teh sonc. Ker sonce je le sonce!
Nekatera sonca objamejo. Spet druga posodijo robček in brišejo solze. Najdejo se tudi sonca, ki so preprosto tam. So. In to je njihovo bistvo.
Obstaja tudi Sonce. To je On. Luč od Luči. Ki združuje vse. In greje in žari! Brez te Luči me ne bi bilo. To Sonce je vsemogočno in zmore vse. Iz njega je mogoče črpati vse! Je vir energije in moči. Temu Soncu bi lahko rekli Ljubezen. ♥ ...
Je pa v mojem življenju tudi sonček. Ta greje. In greje. Pa ne neha greti. Sije. Sije prijateljstvo. In od tod vsa moja energija!
Vzrok so sonca! To potrebuje vsak! Brez tega ni življenja! Ni! Ne obstaja!
Držimo se sonc.
In...zgledujmo se po Pavčku, ki pravi: "Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in,da s sveta odganjaš sence.'
Bodimo sonca drug drugemu! Amen ♥ ♥

Jezus rekel je: Ne se bat'!

Bilo je nekega dne. Marjetico je obiskala prijateljica. Potožila ji je o svojih problemih. Še jokala je!
Marjetico je zaskrbelo. Kaj naj stori? Kako naj pomaga?
Pa ji je rekel Jezus: Ne se bat!

Marjetica se je sprehajala po parku. Zapuščeni ljudje. Sami samcati. Za to krivi sami ali pa ne. Tam so. Brez strehe.
Nasmehne se jim. Vem, prek tistega nasmeha je rekel Jezus: Ne se bat!

Bila je še šola. In tisti dan test. Kriza. Tik pred testom so sošolci mrzlično ponavljali še zadnjo snov. Čemu ta panika? Učimo se življenja...
Marjetico zaskrbi.
Pa ji Jezus šepne: Ne se bat!

Kost in koža. Strah in trepet. Anoreksična prijateljica. Rada bi pomagala, pa ji ne more blizu. Drži se zase in hira. Ne pusti se prepričati.
Strah jo je zanjo.
A Jezus ji še vedno pravi: Ne se bat!

Marjetica razmišlja o ljubezni. Kaj je to? Je res nekaj, s čimer se sme pometati? Je to res 'lari fari', kot je Marjetici prav zadnjič nekdo razlagal? Mora biti vse le na telesni ravni? Marjetica se ne strinja. Skoraj se skrega s tistim 'nekom'. Če vsi tako razmišljajo... Marjetico stisne pri srcu.
Jezus jo objame in ji reče: Ne se bat!!

Luna

Veš tisti občutek, ko nimaš občutka, da si še trdno na Zemlji? Ko si z mislimi tako daleč stran, da niti gravitacije ne občutiš več? In ko se ti zdi, da boš za vedno obstal nekje med nebom in Zemljo...
Tako rekoč prav želiš si, da ostaneš tam. Med svojimi dragimi in najdražjimi. Kjer te ne doseže megla in vedno vidiš zvezde. In luno. Predvsem luno.

Pa pride spet čas, ko moraš od doma. Ko si sam sredi tujih ljudi. Kjer ne veš, kaj in kako. Bojiš se. Največkrat še lastne sence. Niti lune ni, saj je skrita v večni megli in oblakih, skozi katere redko prodre tudi sončni žarek, ki bi dajal vsaj malo upanja. So dnevi, ko ni nikjer nikogar. Tisti pa, ki so, se skrivajo pred svetom. Ne upajo pokazati svojega pravega jaza. Ne prisluhnejo. Niti za trenutek. Le hitijo naprej....po svoji poti. Ker ne vidijo, da ni pomemben le uspeh in blišč. Pomembno je življenje!!!

Pa mine tudi to. :)
Pride spet vikend in z njim občutek lebdenja. Spet prijatelji in družba. Vsa energija prihaja le od tistih parih uric v soboto zvečer. Od tistih nekaj trenutkov zbranosti, druženja, smeha, molitve in petja. Vse le od tistih nekaj objemov mojih najdražjih, za katere bi dala življenje. Ves moj smeh in navdušenje...vse le od tega. Vem, da se splača dati sebe. Ker vidim, kaj prejmem. Zaklad! Ljubezen! Veselje! Prijateljstvo!
Tega mi nihče ne more vzeti. To je moje. Moje upanje za prihodnost. In za vsak trenutek mojega bitja. Brez mojih prijateljev in predvsem brez Prijatelja mi pa ni živeti. Brez njih ni smisla.
Ko me objame prijatelj, je ravno tako, kot če bi me objel On. To čutim, ker vem, da sijejo Njega. Našega enega in edinega! :)
In ko s prijateljico sediva na škripajoči gugalnici, se mi zdi, da je raj nekje zares blizu.
Pa ko me med pesmijo prijatelj objame čez rame, čutim Njegovo bližino.
Ko s prijateljico skupaj kuhava kosilo....z nama je On.
Ko s prijateljem objeta skupaj poiščeva luno...takrat se mi zazdi, da vidim nebesa.Vem, ko me prijatelj pokliče po telefonu in me spravi v smeh...to je On. On, ki deluje v vsem in v vseh! :)

Tako spet čutim tisti občutek, ko nimaš občutka, da si še prisoten in priseben. Si preprosto tam. In to je to!

LUNA ZA VEDNO!