Verovati ali ne verovati. To je vprašanje.

Velikokrat si vsak zase postavi tako vprašanje. Nanj pa je zelo težko odgovoriti.


Ko razmišljamo o veri, se nam pojavljajo različni dvomi. Ali je sploh mogoče verjeti nekim starim zapisom, ki pravijo, da Bog je? In neki sili, ki je nad nami? Ji je mogoče reči Bog, ali je vse skupaj le pravljica za lahko noč? In če Bog že zares je, kako to, da je bil Njegov Sin umorjen na tako krut način? Še ena izmed misli pravi: "Ne, ni bila Tvoja volja, o Bog, da je moral biti Jezus mučen in umorjen. A bila je tvoja volja, da je Jezus to trpljenje, ki so mu ga ljudje povzročili, napolnil z ljubeznijo in da je bila Njegova ljubezen močnejša kakor sovraštvo in ravnodušnost." Ta misel se mi zdi čudovita. V tebi razjasni marsikatero vprašanje. A še vedno jih ostane toliko... Mnogi pravijo, da Boga ni. Taki bi morali najprej pomisliti, če morda vedo za kakšen trden dokaz, da ga res ni. Verjetno pa mi boste rekli: "Pa povej za kakšen trden dokaz, da Bog resnično je." Odgovor je čisto preprost. Dokaz je vse stvarstvo. Ni moglo biti le golo naključje, da smo se znašli na tem svetu. Obstajati je moral pomemben razlog. Najprej je moral Bog ustvariti vesolje, Zemljo in na njej vse tako kot je. Vse je pripravil za človeka. On nas zelo ljubi, zato nas pošilja na ta svet, da bi pričevali Zanj. Truditi se moramo, da bi drugi v nas spoznali Njega samega. Tudi v najtežjih trenutkih Mu moramo pustiti, da nas vodi.

Torej - verovati ali ne verovati. To ni več vprašanje. Je le odgovor - potrebno je verovati. "Tistemu, ki veruje, je vse mogoče."/Mr 9, 23/

Za konec pa še ena misel, ki zagotovo velja, ki ji vsak verjame, pa se tega včasih ne zaveda. Prihaja iz varšavskega geta, kar še bolj potrjuje, da je Bogu potrebno zaupati tudi v najbolj kriznih trenutkih.


"Verjamem v sonce, tudi če ga ne vidim;

verjamem v ljubezen, tudi če je ne čutim;

verjemem v Boga, tudi če ga ne doživim."