Tistega večera

Tistega večera je še nebo jokalo z mano. Ležala sem v travi,kjer sem hladila dušo in telo. Vse v meni je vrelo,peklo je, bolelo, skelelo. In niti solze niti dež nista mogla odplakniti vsega gorja. Mogočna lipa je ječala z mano. Veter jo je surovo suval sem ter tja,da se je močno nagibala proti tlom. Kot bi opisovala dogajanje v meni,se mi je zdelo. Vsi nemiri,ki me pretresajo,vsi moji življenjski viharji, vse težave in bolečine,vse, prav vse nevarno ziba mojo dušo. Včasih že tako močno,da čutim, kako se skoraj zlomi.

Tistega večera pa... Nemočno srce je divje poganjalo kri po slabotnem telesu. Nobene moči ni bilo v meni. Obhajala me je slabost. Dihala sem plitvo,kajti skelela me je rana na duši. Pekla me je zareza v srcu. Bil je to strel v glavo, tiste besede... Ne,nočem jih več slišati. Tako in tako mi še vedno odzvanja njegov mrk glas v ušesih. In duša trepeče. Drhti. In upa. Pa ve da upa zaman.

Tistega večera. Dež in jok. Razkol med dušo in telesom, razumnostjo in čustvi. Vse le prazne sanje. Vse ......... zaman. Jaz pa brez besed.