Popolnost

Popolnost življenja ni v tem,da si bogat, razen če si bogat v srcu. Ni popolnost da imaš 1000 in eno ljubezen..pomembno je,da imaš enega,ki te ima neskončno rad in se mu lahko popolnoma predaš.

In ne pomeni popolnost biti lep. Lep že,lep! A lep navznoter, to je popolnost. Ni popolno biti nezmotljiv. Ravno zmotljivost nas dela popolne.

Še manj je popolno biti vedno in povsod vesel in srečen. Kajti pridejo tudi trenutki in dnevi, ki so slabi. Lahko smo žalostni,saj tako kažemo svojo popolnost. Pa vendar spet ni popolnost, če smo vedno slabe volje. Popolnost je, ko smo tisto, kar smo. Ko verjamemo vase in v svoje sposobnosti. Ko se smejemo s prijatelji in jih tolažimo, ko so tolažbe potrebni. Popolnost je, ko jih razumeš in jim pomagaš. Ko bi zanje dal svoje življenje. Ko ne izbiraš sredstev, da bi jih razveselil. In ko pustiš obveznosti, da bi se z njim pogovoril o nepomembnem dogodku. Popolnost je, da si s prijateljem tudi v nesreči.

Ni popolnost, da trdiš, da zmoreš vse sam. Še vedno si lahko popoln, če koga prosiš za pomoč. In ni popolnost, če trdiš da ne potrebuješ pomoči od Zgoraj. Kajti vsak jo potrebuje. Nekdo tam Zgoraj bi ti z veseljem pomagal in ti zaupal življenski načrt zate. Popolnost je, če se mu popolnoma predaš in rečeš:"Storil sem, kar je v moji moči. Sedaj pa Ti stori da bo vse tako kot mora biti." In s takim zaupanjem se približujemo popolni popolnosti! In On nam pomaga.

Popolnost je, če ne tajiš svojega mnenja, da bi ugajal drugim. Da ne lažeš. Da spoštuješ svoje in dostojanstvo drugih.

Popolnost je, da imaš rad svoje starše, da jih spoštuješ, da jim rad pomagaš.

Popolnost je, da slediš svojim življenjskim ciljem ne glede na neodobravanje drugih. Popolnost je, da znaš in upaš sprejeti nasvet bližnjega,ko ga potrebuješ. Popolnost je,da se pred drugimi ne delaš veselega, če to nisi. V nobenem primeru ne bodi 'fejk'.

Živi svoje življenje popolno!

Popolnost je, da ob koncu svojega življenja pogledaš nazaj in rečeš: "Matr je blu dobr, gremo še enkrat!"

Reci mi kdaj

Reci mi kdaj, da me imaš rad,

da me hočeš,

da ti pomenim vse.



Reci mi kdaj.

Karkoli.

Samo da bom vedela,da si še ob meni,

da me nisi pozabil.



Reci mi kdaj,

da mi dovoliš,da se naslonim na tvojo ramo,

da bom gotova,da si želiš moje bližine.



In takrat, ko mi boš to rekel,
 
se bom naslonila nate

te nežno objela,

se stisnila k tebi

in ti zašepetala na uho:

'Reci mi še kdaj.'

On je lep

On je lep! Čudovit! On je moj navdih. Smisel življenja. Moja dobra volja. Moj razlog za nasmeh. Razlog da se zjutraj hočem zbuditi. On je kot vesela pesem. On je ta občutek-občutek da me ima nekdo res rad. On je moj ponos. On je motivacija na mojih podvigih. On je kot dvigalo-dvigne me, ko sama ne morem več po stopnicah življenja. On je kot pravljica, kot moj sanjski princ. On je kot misel-polepša mi dan. On... On je kot ogledalo-ko se zazrem vanj, vidim ob njem sebe...<3 On mi pomaga dojemati svet v vsej njegovi lepoti. Pomaga mi razumeti, da je ljubezen najpomembnejša izmed vrednot. On mi daje občutek varnosti. On je kot nasmeh-polepša mi dan. On je kot radiator-pogreje me do srca, ko mi je tam najbolj mraz. On je kot luč-sveti pred mano v temi in mi kaže pravo pot. On je kot list papirja-posluša moje izlive. On je kot mp3-zaigra mi mojo najljubšo pesem, pesem mojega srca, ko mi je težko. On je kot polnilec za mobitel-napolnjuje me z novo energijo. On je kot mavrica-poln različnih lepih lastnosti ki se med seboj dopolnjujejo. On je kot kava-poživlja. On je kot okno-daje svežino. On je kot sladoled-osvežujoča misel. On je kot ogenj-žge moje srce in dušo. On je kot voda-nujno potreben za moje življenje. On je kot stol-omogoča mi, da se ob njem spočijem. On je kot postelja-ko potrebujem spanec, lažje zaspim z mislijo nanj. On je kot zelooo slab deodorant-vedno 'zašvicam' ko ga vidim in nič ne morem proti temu. On je kot rdeča tempera-zardim že 100 prej, preden ga srečam. On je kot sonce-prijeten. On je kot angel-res nebeško diši. On je res... On je... On je LEP!! On je moje vse!!! In rada ga imam takšnega kot je!


Z ljubeznijo <3,

Marjetka

Tistega večera

Tistega večera je še nebo jokalo z mano. Ležala sem v travi,kjer sem hladila dušo in telo. Vse v meni je vrelo,peklo je, bolelo, skelelo. In niti solze niti dež nista mogla odplakniti vsega gorja. Mogočna lipa je ječala z mano. Veter jo je surovo suval sem ter tja,da se je močno nagibala proti tlom. Kot bi opisovala dogajanje v meni,se mi je zdelo. Vsi nemiri,ki me pretresajo,vsi moji življenjski viharji, vse težave in bolečine,vse, prav vse nevarno ziba mojo dušo. Včasih že tako močno,da čutim, kako se skoraj zlomi.

Tistega večera pa... Nemočno srce je divje poganjalo kri po slabotnem telesu. Nobene moči ni bilo v meni. Obhajala me je slabost. Dihala sem plitvo,kajti skelela me je rana na duši. Pekla me je zareza v srcu. Bil je to strel v glavo, tiste besede... Ne,nočem jih več slišati. Tako in tako mi še vedno odzvanja njegov mrk glas v ušesih. In duša trepeče. Drhti. In upa. Pa ve da upa zaman.

Tistega večera. Dež in jok. Razkol med dušo in telesom, razumnostjo in čustvi. Vse le prazne sanje. Vse ......... zaman. Jaz pa brez besed.

Verovati ali ne verovati. To je vprašanje.

Velikokrat si vsak zase postavi tako vprašanje. Nanj pa je zelo težko odgovoriti.


Ko razmišljamo o veri, se nam pojavljajo različni dvomi. Ali je sploh mogoče verjeti nekim starim zapisom, ki pravijo, da Bog je? In neki sili, ki je nad nami? Ji je mogoče reči Bog, ali je vse skupaj le pravljica za lahko noč? In če Bog že zares je, kako to, da je bil Njegov Sin umorjen na tako krut način? Še ena izmed misli pravi: "Ne, ni bila Tvoja volja, o Bog, da je moral biti Jezus mučen in umorjen. A bila je tvoja volja, da je Jezus to trpljenje, ki so mu ga ljudje povzročili, napolnil z ljubeznijo in da je bila Njegova ljubezen močnejša kakor sovraštvo in ravnodušnost." Ta misel se mi zdi čudovita. V tebi razjasni marsikatero vprašanje. A še vedno jih ostane toliko... Mnogi pravijo, da Boga ni. Taki bi morali najprej pomisliti, če morda vedo za kakšen trden dokaz, da ga res ni. Verjetno pa mi boste rekli: "Pa povej za kakšen trden dokaz, da Bog resnično je." Odgovor je čisto preprost. Dokaz je vse stvarstvo. Ni moglo biti le golo naključje, da smo se znašli na tem svetu. Obstajati je moral pomemben razlog. Najprej je moral Bog ustvariti vesolje, Zemljo in na njej vse tako kot je. Vse je pripravil za človeka. On nas zelo ljubi, zato nas pošilja na ta svet, da bi pričevali Zanj. Truditi se moramo, da bi drugi v nas spoznali Njega samega. Tudi v najtežjih trenutkih Mu moramo pustiti, da nas vodi.

Torej - verovati ali ne verovati. To ni več vprašanje. Je le odgovor - potrebno je verovati. "Tistemu, ki veruje, je vse mogoče."/Mr 9, 23/

Za konec pa še ena misel, ki zagotovo velja, ki ji vsak verjame, pa se tega včasih ne zaveda. Prihaja iz varšavskega geta, kar še bolj potrjuje, da je Bogu potrebno zaupati tudi v najbolj kriznih trenutkih.


"Verjamem v sonce, tudi če ga ne vidim;

verjamem v ljubezen, tudi če je ne čutim;

verjemem v Boga, tudi če ga ne doživim."