In potem je prišel november. Tih in deževen. V srca je legal nemir. Ob vsej spokojnosti narave človek še vedno ni našel počitka. Begal je sem in tja. Kamorkoli je prišel, nikjer ni bil zadovoljen. Pa si je domislil, da si bo mir enostavno kupil. Če si lahko privošči kruh in sok in avto in hišo… potem si lahko privošči tudi mir.
Šel je in zbral na kup ves prihranjen denar. Iz žepov je pobral že skoraj pozabljene male kovance. Preštel je ves denar in je bil zadovoljen. Bilo ga je kar precej. Stresel ga je v torbo, ki si jo je zadel na rame in se odpravil. Hodil je in hodil in končno prišel do velike trgovine. Na vhodu je vzel nakupovalni voziček in ko je že skoraj vstopil, je vzel še enega, kajti če je že kupoval mir, ga je hotel nakupiti tako veliko, da bo zadostoval za več časa.
Sprehajal se je med policami gor in dol in vsako skrbno pregledal – miru pa nikjer! Počasi je postajal slabše volje. Še bolj ga je razjedal nemir. Svoja dva vozička je pustil kar tam sredi trgovine in jezen odšel iz trgovine.
Še dobro, da so trgovski centri tako skupaj, si je mislil in že vstopal v naslednjo veliko trgovino, ki je stala le nekaj metrov stran od prejšnje. Mrko je gledal izpod čela in tako grdo pogledal prijazno trgovko, ki ga je pozdravila in se mu nasmehnila, da je ta v trenutku umolknila. Hitel je, da bi našel mir. Tekal je od police do police, pa ga tudi v tej trgovini ni našel. V glavo mu je šinila ideja! Zakaj ne bi za pomoč pri iskanju povprašal na informacijah?! Ni minila minuta, ko mu je gospa za pultom dopovedovala, da miru nimajo, da pa si lahko kupi lepe svečke, pa piškote in igrače za otroke, kar mu bo pričaralo mir. Bil je zadovoljen: Končno nekdo, ki mu je pomagal! Nakupil je vse mogoče, napolnil tri nakupovalne vozičke in pri tem porabil ves prihranjen denar. Na videz srečen se je napotil domov.
Doma ga je pričakala žena z otroki. Pokazal ji je, kaj vse je nakupil in pojasnil, da jim bo vse to pričaralo veliko miru. Žena je bila navdušena. Gledali so igrače in podobno navlako. Otroci so skakali naokoli od veselja in se igrali. Vladalo je navdušenje.
Pa je bilo vendarle prelepo, da bi trajalo. Žena se je naveličala, on tudi. Otroci so se začeli prepirati o tem, kdo bo imel neko igračo… Vpili so drug čez drugega in se prerekali. Onadva sta jih skušala preglasiti in jim dopovedati, da bi igrače vendarle morale prinašati mir. Pa jih nista utišala. Ves obupan je on pobral igrače in jih pospravil. Skoraj vse so že bile strgane in spraskane. Otroke je nejevoljen poslal spat. Tega ni storil kot po navadi. Ne. Nocoj je še prav posebej rohnel nad njimi. Najmlajši je zajokal. On ga je še z bolj osornim glasom napodil spat. Še žena ni šla za njimi, da bi jih pokrila za lahko noč. Otroci so v joku utrujeni zaspali.
Onadva pa sta sedela vsak na svojem koncu kavča in strmela predse. Začela je ona in mu očitala, da je ves denar porabil čisto po nepotrebnem. Povedala mu je vse, kar je že dolgo nosila v srcu, pa mu ni nikoli zaupala. Vse svoje razočaranje nad njim je zlila nanj kot mrzel tuš. Bil je šokiran. Tako se je trudil… Na! Nazadnje pa tako! Ničesar več ni razumel. Še on je začel vpiti nad njo. Ko se je naveličal, je vstal, šel v hladilnik po pivo, se usedel pred televizijo in rekel ženi, da si bo pa na tak način privoščil mir, če si ga drugače ne more. Ona pa je šla žalostna v sobo in jokala…
Bilo je jutro. On se je zbudil na kavču pred prižgano televizijo. V trenutku se je spomnil dogajanja prejšnjega večera in se odločil, da se bo šel pritožit v trgovino, ker za svoj nakup ni dobil obljubljenega. Vsi ostali so še spali. Oblekel je topel plašč in šel. Tokrat se ni sprehajal med policami. Šel je naravnost do informacij in gospa za pultom se mu je prijazno nasmehnila ter ga povprašala, kako je kaj z mirom. V hipu se mu je še bolj pomračil obraz. Gospa je utihnila. Prednjo je zvrnil kup uničenih igrač in začel pripovedovati vso strašno zgodbo. Vpil je. Povedal ji je tudi, naj drugič ne laže in da zahteva zapravljeni denar nazaj. Gospa mu prijazno pojasni, da to žal ni mogoče. On pa je le še bolj vpil. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da je morala gospa poklicati varnostnike, da so ga ti odstranili iz trgovine.
Osamljen, razočaran, objokan in brez denarja je hodil proti domu. Spraševal se je, ali je to res sploh še njegov dom. Ali ne bi bilo bolj enostavno, če bi se z ženo kar ločila? Ampak otroci?! Saj ne bodo razumeli, zakaj ne živita več skupaj. Bodo pri njemu ali pri njej? Ko je takole razmišljal in hodil s sklonjeno glavo, se je skoraj zaletel v starejšo gospo, ki je stala ob cesti. Grdo jo je pogledal in zavpil nad njo. Ona ga je kljub temu lepo pogledala in ga s prijaznim glasom posvarila, naj ne vpije pred Njim, pred katerim je stala. Ozrl se je. Ni se mogel spomniti od kdaj je na tistem mestu stala kapelica. Še nikoli je ni videl.
Gospa je spet pogledala Nanj. Pa spet njega. Čutila je, da on potrebuje pomoč, da potrebuje nekoga, ki mu bo pomagal. On pa je kar stal tam in molčal. Prekinila tišino in ga vprašala, če mu lahko kako pomaga. Okleval je. Naj ji pove? Kaj pa ve ona o današnjih problemih, saj je stara! Vseeno jo je pogledal. Prikimal je. Pokazala je na klopco ob kapelici in sta sedla. Zazrla se mu je v oči in vedel je, da ta pogled pomeni, da ga je pripravljena poslušati. Začel je. Pripovedoval je vso svojo zgodbo. Naštel je vse probleme z ženo, opisal iskanje miru in kako so ga v trgovini opeharili. S solznimi očmi je povedal o sinočnjem prepiru z ženo…
Tam sta sedela kar precej časa. Gospa ga je brez besed poslušala. Čudil se je njeni potrpežljivosti. Ko je povedal vse, je umolknil. Sklonil je glavo. Pričakoval je, da mu bo očitala vse njegove napake. Pa ni. Prijela ga je za roko. Ni mu pridigala. Pokazala je na Njega v kapelici in mu zašepetala, da je edino tam pravi mir doma. Potem je vstala in odšla.
Kdo ve, koliko časa je potem še čepel tam. Bil pa je potolažen. Na Njega je namreč v vseh teh letih že čisto pozabil. Vstal je, si obrisal solzne oči , se nasmehnil in se odpravil domov. Žena je opazila spremembo. Tudi otroci. Sijal je. Z mirnim glasom je rekel: Lepo se oblecite, gremo skupaj po mir. K Njemu, je dodal sam zase in objel ženo.
