Mali čudeži

Vse kipi in raste.

Cvetje vsepovsod.

Stvari se spreminjajo.

Ene izginjajo.

Druge nastajajo, se rojevajo.

Metuljčki so tam, kjer je cvetje.

Ponekod že veje vonj po sveže pokošeni travi.

Marjetice po vsaki košnji ponovno zrastejo.

Nasmehi, ki jim ni konca.

Na kupe cvetlic.

Dobre knjige.

Vonj po toplem.

Skrivnostno hihitanje.

Pomlad izrinja zimo.

Vse polno barv.

Zakladov še in še.

Kuharija na sto in en način.

Nova poznanstva.

Dogodivščine.

Nepoznani občutki.

Skupno raziskovanje.

Prebujanje.

Ko ti vzame sapo.

Ko te poboža sončni žarek.

Ko veš, da bo za dežjem sonce.

Ko se zbudiš.

Ko se sprehajaš in čutiš nežen dotik.

Ko te zmrazi po hrbtu.

NEOPISLJIVO.

Glas

Včasih v življenju pridejo trenutki, ko se je potrebno prepustiti. Odpreti srce. Dihati. Zaupati.
Niso potrebne nobene velike besede. Tišina je še boljša.
Takrat zaslišimo v sebi tihi glas. Glas, ki nam pravi, kaj je prav in kaj ni.

Zaslišala sem ga. Pred par dnevi.
Dve uri tišine pred Njim.
Kako čudovito.
In Glas mi je govoril. Je rekel, naj ga poslušam in se ne bojim. Da bo poskrbel, da bo vse tako, kot je treba. Da bom vesela.

Zdaj sem tu.
Premišljujem o tem Glasu.
Takšne močne besede, ki človeka za vedno zaznamujejo.

Pogum.
Veselje.
Zaupanje.
Želje.
Sreča.
Zadovoljstvo.


Večkrat se bo potrebno umakniti v tišino, kjer je mir.

Zamedlo me je

Oglašam se po približno "sto letih".

Vmes je bil že sneg.
(Trenutno pa spet mede.)

Zato današnje besede prepuščam fotografijam
prvega snega te zime.