Morje obsijano z oranžno

Lepa jutra občudujem že od nekdaj.

Ko veliko žareče oranžno sonce prikuka izza gričev. To je lepota.

In kako je lepo, ko imam na našem griču občutek, da sem na morju, ko so vse dolinice zalite z meglo. Jaz pa diham sonce!

Trenutki, ki napolnijo.

In tako lahko grem v nov dan.

Pomiril je vihar

"Pomiril je vihar."

Besede, ki so me zaznamovale na mojih prvih duhovnih vajah. Besede v sedmem razredu osnovne šole. Besede, ki mi ob vsaki preizkušnji še vedno odmevajo v glavi.

"Prosim te, pomiri ta vihar."

Vsakič znova se čudi moji neveri, mojemu nezaupanju. In vedno znova poskuša umiriti viharje. Ni en sam vihar, temveč jih je več. Ne razumem vseh viharjev. Ne vem, zakaj so potrebni. Odveč so mi. Skrbijo me. On pa kot da spi , kot da mu ne bi bilo mar, da voda pljuska že čez rob. Počiva, jaz pa odmetavam vodo pa me kljub temu poplavlja.

"Naj pomiri vsak tvoj vihar. Pusti mu, da ga umiri."

Besede človeka, ki mi je v tistih treh dneh pokazal drugo pot. Ki me je za vedno zaznamoval, spremenil pogled na svet.

"Pusti mu, da ga umiri."

Trije dnevi. Dovolj za popolno spremembo.

"Pusti mu."

Vedno znova se tega učim. Ker to še zdaleč ni najlažja stvar. Pustiti, prepustiti, ...
Prosim za moč, da bi to zmogla.

"Umiri vihar v meni. Umiri vihar v meni."

Prošnja vedno znova in znova. Že sama prošnja me včasih pomirja.

"Kaj ste strahopetni..."

Hej! Prosim te, da mi pomagaš, da ne bom več tako strahopetna. Naj se zavedam, da če spiš ali si buden - vedno si tu, vedno paziš name.

"... In nastala je globoka tišina."

Hvala tudi za prijatelje, s katerimi sem lahko v času viharjev in po njih v tišini.
Hvala za tišino po viharju.
Hvala.
...

Mr 4, 35-41

P.S.: Go on and lift up your head
         Because love is on His way
         ( https://www.youtube.com/watch?v=RYuGuxr7MB0 )

Vse gre.

Odkrivam.
Odkrivam nov vidik. Nove vidike.
Povsod naokoli nova spoznanja in razumevanje.
Prihaja, se rojeva in mineva.
Vse gre naprej.
Vse.
VSE.
Težke stvari, žalost, ... pa tudi veselje in hrepenenje!
VSE.

Tudi če sem včasih oddaljena od Njega, me ima rad.
Ker sem jaz.
Ker sem.

In kljub moji "nevrednosti" sem ga vredna.
Želi me.
In to je vir največjega veselja.
To je tisto sonce, ki me spominja na dan in me žene naprej.

Nekaj novega

Zunaj sije sonce. Topijo se še zadnji veliki kupi snega po griču, po dvorišču, po gozdu, ...

Narava se počasi prebuja. Zacveteli so že zvončki, tudi ptički se že oglašajo.

Čas je za nekaj novega. Čas je za zeleno. Za novo pomlad.

Prav tako se v meni počasi tali led. Čas je, da gre. Da se stopi vse slabo, vse preteklo, vse tisto, kar v meni ni več dobrodošlo, kar nima več svojega mesta.

Čas je, da gre.

Čas je, da nastane novo. Čas je, da vzklijejo le tiste rože, ki so trajnice. Kar je eno ali dvoletnic, naj dokončno zgnije.

In to, kar je novo, bo potrebno obrezati, da bo še obilneje rodilo, da se bodo veje, cvetovi in plodovi širili na vse smeri in razveseljevali mene in druge okrog mene.

Čas je za novo življenje. Za nov pogum.

Čas je, da preneham objokovati vonj tistih enoletnic, ker so dajale vtis, da bodo trajne.

Ne, bolj mi je všeč mili vonj trajnic, za katere vem, da bodo vsakič ozelenele ne glede na vse.

Naj zaživi novo. Naj raste in kipi. Naj se bohoti v soncu. Naj se širi, naj cveti. Naj diši. Naj se veseli vsega lepega in pomaga prerasti in izničiti vse tisto, kar boli.