Včasih pride dan, teden, mesec, ... , ko je vsega enostavno preveč.
Preveč bolečine. Preveč zakaj-ev. Premalo zato-jev.
Naš razum ne more predelati in sprejeti vseh dogodkov. Zataji logika, odpove vse, kar nam govori pamet. Ničesar ni, svet se sesuva. Stvari se kopičijo.
Ljudje jokajo. Robčki izginevajo. Ponujena ramena so mokra od solz...
Besed pa ni.
Potrebna je le tišina bližnjih, ki razumejo.
In moraš biti tisti, ki stoji ob strani, včasih tudi trden kakor skala, da se drugi odpočijejo ob tebi. Ti pa potem na skrivnem v svoji sobi iztočiš vse. Vse položiš pred Njega, za katerega veš, da razume. Prav tako Materi, ki ve, kako je, če trpi ljubljeni.
Potrebna je tišina, bližina tistih, ki razumejo.
Moje besede so danes zmedene, vem.
Z zaupanjem, da On ve, kaj dela, gledam v jutrišnji dan.
BDLN
Ni komentarjev:
Objavite komentar