Dva svetova

Ura bo kmalu polnoč.

V meni sta dva svetova.

Eden se dela, da že spi. Čaka, da se potiho prikrade na dan. Razmišlja. Se poglablja. Bere. Misli. Z besedo objema. Snuje načrte. Gleda v prihodnost. Si postavlja vprašanja. Išče odgovore. Je tihi svet. Razganja srce. Polni glavo in ustom ne pusti do besede. Govori srce. Včasih je ta svet zmeden. Preveč vprašanj. Pomešani odgovori. Čudna čustva - ne ve, kam z njimi. V tem svetu se kdaj tudi pojamra. Podvomi. Zaželi boljšega sveta. Ta svet hrepeni po ljubezni. Ljubezen do samega sebe. Ljubezen do bližnjih. Ljubezen, ki bo vladala po vsem svetu. In mir. Mir v srcu. Mir v stisku dlani. Mir, ki gre naprej z objemom. In seveda, ta svet hrepeni po nežnosti. Po dotiku. Po lastnem trenutku. Po pozornosti. Po iskrenem pogledu. Po topli besedi. Po nekom, ki bo rekel: "Ne boj se. Vse bo še vredu." Želja po neskončnosti. Po ciljih. Po trdni skali, ki daje upanje. Po kemikaliji, ki bi bila sposobna razžreti dvome in skrbi. "Ne boj se."

Drugi svet je še preveč buden. Pleše. Skače. Poje. Peče si palačinke in jih maže s čokolado. Ne sramuje se svojega petja. In ne igranja na kitaro. Rad ima sprehode v temi. Tudi ta svet hrepeni po pozornosti. Po spodbudi. "Povej mi, ko želiš, da grem zraven." "Bom." Ta svet pogosto drema. Skrit je. Ljudje ga ne razumejo. Ker je divji. Nor. Čuden. In odtrgan. Včasih nemogoč. Neverjeten. Pusti se odkriti le tistim najdražjim. Le tistim, ki bi radi delili občutke divjega sveta. Vsem norim fotografom. Še bolj norim pozerjem. Odštekanim prijateljem. Polnočnim obiskovalcem. Soplesalcem. Tistim, ki obožujejo sladoled. In klobase. Tistim, ki si po pici zaželijo xxl pokovko v kinu. Nori svet. Svet z igračami. Activitijem. Morjem. Nočnim kebabom. Pivcem. Kozarcem vina. In cigarilosom. Odštekan svet. Kjer se poje. Na glas in do konca. Najraje v avtomobilu. In med plesom. Svet, kjer se nori. Kjer skoraj ni meja. Kjer je pogum. Kjer dvom vedno spi. Ni strahu. "Pleši nocoj z menoj."

V meni sta dva svetova. Zdaj se prvi prebuja in drugi ugaša...