Pogledam se v ogledalo. "Pa saj nisem nevidna!"
Še enkrat dobro pogledam.
Čudim se.
Še malo prej me nihče ni opazil. Kot da me ni. Kot da govorim v prazno. Kot da so moje besede le veter, megla, ...
Ni bilo prvič. Velikokrat sem nevidna.
Spet se pogledam v ogledalo.
Prej ni bilo ne las, ne oči, ne rok, ne nog, ne ust... Ni me bilo.
Ignorirana?
Nevredna pozornosti drugih?
Nevredna pozdrava?
Nevredna nasmeha, pogleda, besed?
Pa že.
A čudim se, da je moja čokolada kljub moji nevidnosti vsem še predobro vidna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar