Narava se počasi prebuja. Zacveteli so že zvončki, tudi ptički se že oglašajo.
Čas je za nekaj novega. Čas je za zeleno. Za novo pomlad.
Prav tako se v meni počasi tali led. Čas je, da gre. Da se stopi vse slabo, vse preteklo, vse tisto, kar v meni ni več dobrodošlo, kar nima več svojega mesta.
Čas je, da gre.
Čas je, da nastane novo. Čas je, da vzklijejo le tiste rože, ki so trajnice. Kar je eno ali dvoletnic, naj dokončno zgnije.
In to, kar je novo, bo potrebno obrezati, da bo še obilneje rodilo, da se bodo veje, cvetovi in plodovi širili na vse smeri in razveseljevali mene in druge okrog mene.
Čas je za novo življenje. Za nov pogum.
Čas je, da preneham objokovati vonj tistih enoletnic, ker so dajale vtis, da bodo trajne.
Ne, bolj mi je všeč mili vonj trajnic, za katere vem, da bodo vsakič ozelenele ne glede na vse.
Naj zaživi novo. Naj raste in kipi. Naj se bohoti v soncu. Naj se širi, naj cveti. Naj diši. Naj se veseli vsega lepega in pomaga prerasti in izničiti vse tisto, kar boli.
