Človek, čas je.

Kako je človek majhen.
Neznaten.
Majhnosti se zaveš šele, ko pride kaj večjega, močnejšega.
In prav to je prišlo v teh dneh.
Divji srd narave.
Kljubovanje dreves.
Upiranje ledu.
Pa vendar je led zmagal.
Vztrajajo le še najvztrajnejša.
Od njih bi se lahko marsičesa naučili.



Vztrajati.
Ne popuščati.
Se ne preveč podrejati drugim.
Kajti ko padejo drugi, padeš tudi ti.
Daljnovodi so popadali po vrsti kot domine.
Ne slediti slabemu.
Stoj zase.
Ne ohranjaj črednega nagona.
Bojuj se.
Zaupaj.

                                                                                       Nisi sam.

                                                                                       Tudi če se tako zdi.

In led.

Hlad.

Oklep.

Ovira, ki te ne pusti naprej.

Ne le, da ti ne pusti rasti.

Hoče te porušiti, uničiti!

Ne daj se.

Vztrajaj.

Pogumni ostanejo.

Majhnost.
Krhkost.
Kdo je človek?
Narava se par dni "igra".
In mi smo tisti, ki trpimo.
Majhni smo.
Res majhni.
Z vsem denarjem tega sveta si ne moreš kupiti trajnega veselja.

Ne moreš si zagotoviti lepega vremena.

Ne moreš si priklicati elektrike, če si odrezan od sveta.

Nobena cesta se ne bo sama splužila, če pokažeš šop bankovcev.

Človek je majhen.

Neznaten.

Pikica na svetu.

In drobec v vsem Stvarstvu.

In vendar - ljudje smo.
Mislimo.
Živimo.
Se imamo radi.
In Bog nas ima rad.
Dal nam je Sina.
Za nas je dal življenje.
Čas je, da se znebimo ledenih oklepov.
Čas je, da ukrepamo.
Čas je, da pokažemo, da smo močni.
Čas je, da pričujemo Zanj.
Čas je, da imamo radi.
Čas je, da gremo naprej.
Čas je, da smo pogumni.
Čas je, da....
Čas je.