So zgodbe, ki trajajo.
So trenutki, ki bogatijo.
So sonca in lune, so dežne kaplje in mavrica.
So rušilni viharji.
So potresi in cunamiji.
So orkani, ki rušijo vse pred seboj.
So stvari, ki trajajo.
Le na videz?
In jaz se vprašam - je kaj sploh resnično?
Komu verjeti, s kom deliti svoje bistvo?
Če pride vihar in te odnese, kam naj grem?
Včasih me je strah teh viharjev.
Ker vidim, kako rušijo drugje.
Strah me je, da tudi mene nekoč tornado posrka vase - ali pa tebe- in naju ne bo več.
Pa vseeno gledam druge.
Prihaja velik močan vihar.
Ni ga moč ustaviti.
Niti pomiriti.
Stiska me groza, ko poslušam predirljiv krik nje, ki ji ga bo odtrgal.
Počutim se...grozno.
Na tleh.
Morda še globlje.
Pa vendar se ozrem skozi okno na drugi strani....
Sonce.
Ki sije, kot da bi ne vedelo za vihar na drugem koncu sveta.
In se vprašam: Koliko časa boš še sijalo, sonce, preden viharju se umakneš in mu napraviš pot?
