To je zgodba o ljubezni.
Tihi, skriti.
O Ljubezni z veliko začetnico.
To je zgodba, ki je besede ne morejo opisati.
Zgodba brez besed.
Ko imaš vsak dan občutek, da je Valentinovo.
Veš, da te ima rad.
On je moj najboljši prijatelj.
In on je moja zgodba o Ljubezni.
Zgodbica.
Ni dolga.
Traja šele dvajset let.
In vendar že toliko dokazov, da me ima rad!
Začnem zgodbo?
Jo sploh moram začeti?
Zgodba.
Začelo se je pred več kot dvajset leti.
Bolečina in žalost.
Nato prošnja, molitev.
In končno - otroški jok.
To sem jaz!!
Začela se je zgodba.
Zgodba, ki se dogaja zaradi ljubezni
In Ljubezni.
Očitno me ima res rad.
Peljal me je na poti, ki jih sama ne bi zmogla.
Prišle so preizkušnje.
Mnoge.
Že v osnovni šoli.
Rane se celijo, brazgotine ostajajo.
Odpuščam, ker me tako uči Ljubezen.
Sprašujem se, če me res ne bi bilo, če ne bi bilo Njega.
Kdo bi bil namesto mene?
Ostajam na nek način zaznamovana.
Zaznamovana z datumom rojstnega dne.
Dokaz Ljubezni?
Zagotovo.
Čeprav se mi marsikdo posmehuje.
In ne, ni me sram priznati, povedati.
Sem to, kar sem.
In tale zgodba o.
Je zgodba, ki se dogaja.
Je moja zgodba.
Zgodba o meni.
In o Ljubezni.
Zgodba.
Zgodba z malo napisanega, a veliko povedanega.
So stvari, ki se dajo le čutiti.
Čutijo pa jih tisti, ki se čutom znajo prepustiti.
Ta zgodba je zgodba v mojem stilu.
Kratka.
In zajema bistvo.
