Zunaj je že temna noč.
Ob novem letu toliko misli...
Vem, tudi leto 2011 je nepozabno. Novi ljudje. Novi odnosi. Predvsem to.
Rada gradim prijateljstva. To mi največ pomeni. Da sem lahko to, kar sem, da se mi ni potrebno pretvarjati, da me sprejmejo tako kot sem: malce zmišljeno in posebno.
Po drugi strani pa...sem jaz sprejemljiva do drugih? Najdem v njih tudi dobro? Jih sprejmem?
Včasih ja in včasih ne. Vem, v tem moram postati boljša.
To leto je bilo leto prebolevanja izgub dragih ljudi. Hvala za prijatelje, ki so ob težkih trenutkih stali ob strani. Res hvala za vse robčke, za vse besede tolažbe..hvala za razumevanje, za objeme, za rame, na katere sem se smela nasloniti...hvala.
Bilo je leto sklepanja trdnih prijateljstev. Spoznala sem mnogo dobrih ljudi in nekateri so postali res nepogrešljivi v mojem vsakdanu. To so ljudje, ki mi pomenijo res veliko. Največ na tem svetu.
In v tem letu sem še bolj poglobila prejšnja prijateljstva.
Kot vedno, se je nekaj oseb odločilo in odšlo iz mojega življenja. Mogoče ne za vedno in mogoče ne na tak način. Vendar kot dobri prijatelji smo se razšli. In odslej smo le znanci z nekimi skupnimi spomini.
Leto je bilo tudi zaradi končevanja šole. Zaznamovala ga je matura. Konec bivanja v dijaškem domu. Konec bivanja z mojimi predragimi cimrami.
Konec škofijske. In konec našega preljubega Č-ja, ki ga tako pogrešam.
Zavedla sem se, da nikoli ne bomo več celota, nikoli več ne bomo več mi. Nikoli več skupina tako različnih posameznikov. In da nikoli več ne bom imela takega razreda, v katerem se bom počutila sprejeto. Nikoli več kraja, kjer bi se počutila tako zelo domače... Ampak vse mine.
Leto 2011 je zaznamoval tudi narejen izpit za avto. Kakšno veselje!
In potem še moj avto. Tak, čisto moj!
Koliko svobodnejša sem. Ne potrebujem več prositi, da bi me kam zapeljali. Pač sedem v avto in grem. Uau!
Zgodilo se je tudi 'nepričakovano'. No, vsaj do zadnjega leta nepričakovano. Moja najdražja cimra Klavdija je spremenila svoj priimek. Ja, poročila se je! :)
In moja vloga pri tem?
Vprašala me je, če bi bila njena priča. Kakšna čast, res!
In hkrati tudi odgovornost. Priprava dekliščine (mimogrede, bila je res super fantastična!), vedno biti na dosegu roke, na sam poročni dan vse ustreči nevesti in ji biti na vsakem koraku na voljo... in še in še!
Sama ne jemljem tega samo kot podpis, ampak kot nekaj več, nekaj, za kar skrbiš celo življenje. Ni stvar enega dneva, temveč velika skrb.
Kaj se je še zgodilo letos?
Oratorij. Nato barvanje scene za Stično mladih. Nora doživetja! :)
In 'končno' FAKS. No, ne vem če sem se ga ravno veselila. Prvič po treh letih se mi je celo zgodilo, da sem pogrešala počitnice in nisem hotela nazaj v Ljubljano.
Nova cimra, novo okolje, sami novi obrazi... Skratka strah.
Pa moram reči, da mi je šlo kar dobro. Našla sem si dobre ljudi (oz. so oni našli mene). In z njimi mi je res super. Lahko sem to, kar v resnici sem in to mi je najpomembnejše!
Novo je bilo tudi to, da se je povečal obisk pri mladinski skupini. Postali smo super družba. Nepogrešljivi! :)
Leto 2011...
Polno bolečine, pa vseeno tako prežeto z veseljem. In z upanjem v boljši jutri.
Pa leto 2012?
To nam šele odpira vrata. Stopimo skoznje oboroženi z vsemi svojimi dosedanjimi izkušnjami in se pustimo presenetiti. Bodimo pogumni. To.
Da bomo čez eno leto lahko napisali cel roman doživetij!
Blagoslovljeno leto vsem! :)