Nocoj mojo dušo žge nemir. Tista pekoča bolečina, ki ne izgine. Pušča večne brazgotine.
Nocoj me razžira dvom. Sem to jaz? In ali si to res ti?
Bojim se sama sebe. Strah me je, kaj bo z mojimi.
Še kosti se mi tresejo.
Na ta večer si želim, da bi znala živeti. Da bi se znala darovati. Da bi zmogla biti tam, kjer moram biti. In da bi bili ljudje okrog mene veseli.
Nocojšnja noč je meglena. Megla tišči še v moje srce. V globine. In se poskuša ukoreniniti. Pa se branim z vsemi močmi.
Temne sile vdirajo v moj zasebni prostor. Že tako imam malo prostora! Počutim se odrinjeno.
Iščem svoj mir. Ki ga bom lahko dala še drugim. Rada bi brezpogojno ljubila. Se veselila.
Nocojšnja noč ni prava za razmišljanje. Bolje bi bilo, da svoje možgane odklopim. Kajti bolj kot se poglabljam, bolj mi je težko in bolj me stiska. Ne, nocojšnja noč ni prava.
Nocojšnja noč je noč bolečine. Je noč joka.
Bolečina kaplja od vsepovsod. Je sploh še smisel?
In če je, kaj je smisel?
Duša peče, za grlo stiska.
Počutim se samo.
In veš, rada bi pomagala drugim. Zakaj se nisem sposobna sprijazniti z dejstvi, z življenjem?
Ene stvari pač preveč bolijo...
Ni ga robčka, ki bi prenesel premnoge solze. In ni rame, na katero bi mogla odložiti svoje breme.
Bomba v glavi bo vsak čas eksplodirala. Odštevajo se zadnje sekunde.
Vedno globlje diham. Vedno težje diham. Vedno plitkeje diham.
Čas se mi odšteva.
...tri...dva...ena...
*
