Kdo je?

Bil je večer. Marjetica je kot ponavadi sedela v svojem kotu. Bila je tiho kot miška. Čakala je na pomembno sporočilo. Končno je prišlo! In Marjetica ga je prebrala. Solze so ji zalile oči. To je bilo sporočilo polno trpljenja in žalosti. A hkrati polno upanja in želje po življenju! Iz Marjetice so tekle solze v potokih. Še dobro, da je bila sama in da je nihče ni videl. Solza za solzo, robec za robcem...in kmalu je bilo vse mokro.
POPLAVA!!!!
Marjetica si je obrisala solze. Hlipajoč je odšla med ljudi, a ti je niso razumeli. Ali pa je niso hoteli, kdo bi vedel. Vsi so jo spraševali, če jo je po licih opeklo sonce. Pa je ni... To so bile sledi solz.

Morda je imela Marjetica prehud dan. Mogoče jo je bilo strah za prijatelje. Ali pa se je ustrašila življenja.
Vse to jo je mučilo. Prevevale so jo črne prečrne misli. Bala se je za prijatelje. Hotela je pomagati, pa ni mogla, to jo je še bolj potrlo. Spraševala se je, v čem je smisel življenja, če pa ljudje kar naprej trpijo. Kje je On, ki je Ljubezen? Če je res med nami, potem bi morala biti povsod Ljubezen. Svet pa je tako daleč od tega... V čem je smisel, da trpijo nedolžni? Zakaj vse to? Zakaj je? Zakaj živi? Kam gre? Kdo je? Kaj hoče? Kje je cilj? Ga morda ni?? Zakaj potem življenje?
Ima mogoče On kakšne posebne načrte zanjo? Hoče, da pomaga drugim? Da jih tolaži? Da jim ponudi svojo ramo, da se naslonijo nanjo v stiskah? Da jim poda roko in jim pomaga po strmi poti? Da nudi objem tistim, ki ga potrebujejo? Da moli zanje???

Marjetica je premišljevala in premišljevala...
Odločila se je, da ne bo več raznašala naokoli slabe volje in da bo vedno na voljo drugim. Da bo živela za bližnje in jim poskušala polepšati težke dni. Da bo molila zanje in jih izročala Njemu. Tolažila jih bo in jim brisala solze. Naredila bo vse, da jim bo lepo!!!
To bo postalo njeno življenjsko poslanstvo! Živeti za druge!!!

Ko se je Marjetica vse to dogovorila sama s sabo in z Njim, je odšla v kapelo. Pela je in molila. Tako iz globine srca in duše, kot verjetno še nikoli ni... In po koncu molitve, se je spet zjokala. Solze so tekle še bolj kot prej. To so bile odrešilne solze. Prišla je še cimra in jo objela. Marjetica se je počutila nebeško lepo! Pogovorila se je še z Njegovim pastirjem, ki ji je vlil novega upanja in veselja do življenja.

In sedela je tam v zadnji vrsti in si brisala poslednje solze, kajti začenjala je razumeti, zakaj trpljenje...